Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Dušanka Zabukovec; Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2019
Angleški častnik in diplomat ter velikan britanske književnosti 20. stoletja Evelyn Waugh, ki so mu starši v pričakovanju rojstva hčerke nadeli žensko ime, je zamisel za roman Ekskluziva dobil kot poročevalec v Abesiniji. Glavni junak romana, postavljenega v izmišljeno vzhodnoafriško državo Izmajlijo, je novinar William Boot, ki ga urednik pošlje poročat o vojnih razmerah v z rudami bogato državo. Čeprav se Waugh niti z eno besedo ne dotakne britanskega kolonializma v Afriki, ni naključje, da se za prevlado v Izmajliji poleg Britancev, ki se nekako ves čas držijo ob strani, bojujejo Nemci in Rusi in za protiutež karizmatičnemu predsedniku Jacksonu nastavijo svoje politične kandidate, o katerih protagonist Boot izjavi:
“Nemci so se s kar najmanjšo mero razsodnosti odločili, da za predvidenega diktatorja postavijo domačina prostaškega značaja, imenovanega Smiles. Nikoli se ga nisem resno bal. Rusi so bolj prekanjeno podkupili stranko Mladih Izmajlijcev, in kot vidite, so trenutno na boljšem.”
Do fiktivne afriške države na določenih mestih kaže omalovažujoč odnos, saj bralec dobi občutek, da se na obeh straneh vojaškega spopada nahajajo primitivni in neukročeni barbari. Med opisom političnih razmer se ne more izogniti črnemu humorju in svojevrstnemu cinizmu. Ko na primer opisuje govor doktorja Benita, ki poveljuje skupini Mladih Izmajlijcev, arogantno navrže: “Za nedeljo je razglasil odpravo suženjstva in kliče prostovoljce za desetdnevni deseturni teden. Menim, da priložnosti ni izbral ravno tankočutno.” Waugh je namreč že med službovanjem v Abesiniji za Daily Mail poročal o kronanju Haileja Selassieja, o katerem v nasprotju z večino britanskih izobražencev ni imel najboljšega mnenja, zato je v Mussolinijevi kolonializaciji ozemlja videl “kulturno poslanstvo” Italije nad barbarsko državo. Svoje izkušnje je popisal v knjigi Waugh v Abesiniji, ki je izšla leta 1936, dve leti po romanu Prgišče prahu, o katerem je avtor izjavil, da je v njem “povedal vse, kar je imel povedati o humanizmu ali bolje o tem, kakšno je lahko življenje brez vere”.
Roman Ekskluziva, ki je v izvirniku izšel daljnega leta 1938, je razdeljen na tri poglavja. V prvem sledimo protagonistu v Londonu, ko se pripravlja na odhod v Izmajlijo, v drugem smo priča dinamičnemu političnemu dogajanju v tej afriški državi, v tretjem pa se vrnemo v London, kjer na banketu lorda Copperja, urednika dnevnika Zverina, sledimo nepričakovanemu razpletu zgodbe. Čeprav bi marsikdo zmotno predvideval, da je osrednja nit zgodbe geopolitična igra velesil, gre v romanu Ekskluziva bolj kot ne za avtorjev odnos do novinarstva in medijev. Že na začetku 20. stoletja so se novinarji in dopisniki iz tujine soočali s podobnimi izzivi in problemi kot danes. Waugh s pretanjeno žilico za sarkazem pokaže na zvijače in laži novinarjev, da bi zgodbo v očeh urednikov in bralcev naredili čim bolj privlačno. Prav zato se v romanu poleg glavnega junaka pojavita še narcisoidna novinarja, ki se držita zase in si izmišljata zgodbe v hotelu, namesto da bi preverjala resnično dogajanje na terenu: aroganten britanski novinar sir Jocelyn Hitchcock postavlja v ospredje le svoje potrebe, ameriški novinar Welock Jakes pa si izmišlja dogodke, da bi bili videti čim bolj zanimivi, medtem ko piše lastno knjigo, za katero je pred tem pokasiral honorar. Waugh, ki je med drugo svetovno vojno dodobra spoznal pasti vojnega dopisništva, je na hudomušen način opisal novinarje, ki si kradejo brzojavke in pretiravajo v čustvenem izražanju, da bi pridobili prednost pred drugimi in poželi pohvalo šefov, Čeprav se glavni junak predaja svoji poročevalski nalogi in ga odnosi z ljudmi na terenu precej zaznamujejo, je še vedno močno navezan na angleško podeželje, h kateremu stremi z vsakim dihom. Tudi ljubezensko razmerje s poročenim nemškim dekletom ga ne spravi v dobro voljo.
Roman Ekskluziva zaznamujejo ironični monologi in duhoviti dialogi, s katerimi pisatelj Evelyn Waugh prikaže vso čustveno paleto novinarskega poklica, ki v negotovih vojnih razmerah zavzame nove razsežnosti. Ob tem opozarja, kako spolzka in zmanipulirana je lahko resnica, ko gre za obračun velikih političnih sil in željo po vzdrževanju monopola na področju medijev. Waugh brez dlake na jeziku potrjuje, da je resnica konstrukt, ki nastane kot rezultat vloženih finančnih sredstev interesnih skupin, ki želijo predstaviti vojno z vidika geostrateškega imperializma, ne pa iz perspektive najsiromašnejših državljanov, ki v spopadih plačajo najvišjo ceno.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Dušanka Zabukovec; Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2019
Angleški častnik in diplomat ter velikan britanske književnosti 20. stoletja Evelyn Waugh, ki so mu starši v pričakovanju rojstva hčerke nadeli žensko ime, je zamisel za roman Ekskluziva dobil kot poročevalec v Abesiniji. Glavni junak romana, postavljenega v izmišljeno vzhodnoafriško državo Izmajlijo, je novinar William Boot, ki ga urednik pošlje poročat o vojnih razmerah v z rudami bogato državo. Čeprav se Waugh niti z eno besedo ne dotakne britanskega kolonializma v Afriki, ni naključje, da se za prevlado v Izmajliji poleg Britancev, ki se nekako ves čas držijo ob strani, bojujejo Nemci in Rusi in za protiutež karizmatičnemu predsedniku Jacksonu nastavijo svoje politične kandidate, o katerih protagonist Boot izjavi:
“Nemci so se s kar najmanjšo mero razsodnosti odločili, da za predvidenega diktatorja postavijo domačina prostaškega značaja, imenovanega Smiles. Nikoli se ga nisem resno bal. Rusi so bolj prekanjeno podkupili stranko Mladih Izmajlijcev, in kot vidite, so trenutno na boljšem.”
Do fiktivne afriške države na določenih mestih kaže omalovažujoč odnos, saj bralec dobi občutek, da se na obeh straneh vojaškega spopada nahajajo primitivni in neukročeni barbari. Med opisom političnih razmer se ne more izogniti črnemu humorju in svojevrstnemu cinizmu. Ko na primer opisuje govor doktorja Benita, ki poveljuje skupini Mladih Izmajlijcev, arogantno navrže: “Za nedeljo je razglasil odpravo suženjstva in kliče prostovoljce za desetdnevni deseturni teden. Menim, da priložnosti ni izbral ravno tankočutno.” Waugh je namreč že med službovanjem v Abesiniji za Daily Mail poročal o kronanju Haileja Selassieja, o katerem v nasprotju z večino britanskih izobražencev ni imel najboljšega mnenja, zato je v Mussolinijevi kolonializaciji ozemlja videl “kulturno poslanstvo” Italije nad barbarsko državo. Svoje izkušnje je popisal v knjigi Waugh v Abesiniji, ki je izšla leta 1936, dve leti po romanu Prgišče prahu, o katerem je avtor izjavil, da je v njem “povedal vse, kar je imel povedati o humanizmu ali bolje o tem, kakšno je lahko življenje brez vere”.
Roman Ekskluziva, ki je v izvirniku izšel daljnega leta 1938, je razdeljen na tri poglavja. V prvem sledimo protagonistu v Londonu, ko se pripravlja na odhod v Izmajlijo, v drugem smo priča dinamičnemu političnemu dogajanju v tej afriški državi, v tretjem pa se vrnemo v London, kjer na banketu lorda Copperja, urednika dnevnika Zverina, sledimo nepričakovanemu razpletu zgodbe. Čeprav bi marsikdo zmotno predvideval, da je osrednja nit zgodbe geopolitična igra velesil, gre v romanu Ekskluziva bolj kot ne za avtorjev odnos do novinarstva in medijev. Že na začetku 20. stoletja so se novinarji in dopisniki iz tujine soočali s podobnimi izzivi in problemi kot danes. Waugh s pretanjeno žilico za sarkazem pokaže na zvijače in laži novinarjev, da bi zgodbo v očeh urednikov in bralcev naredili čim bolj privlačno. Prav zato se v romanu poleg glavnega junaka pojavita še narcisoidna novinarja, ki se držita zase in si izmišljata zgodbe v hotelu, namesto da bi preverjala resnično dogajanje na terenu: aroganten britanski novinar sir Jocelyn Hitchcock postavlja v ospredje le svoje potrebe, ameriški novinar Welock Jakes pa si izmišlja dogodke, da bi bili videti čim bolj zanimivi, medtem ko piše lastno knjigo, za katero je pred tem pokasiral honorar. Waugh, ki je med drugo svetovno vojno dodobra spoznal pasti vojnega dopisništva, je na hudomušen način opisal novinarje, ki si kradejo brzojavke in pretiravajo v čustvenem izražanju, da bi pridobili prednost pred drugimi in poželi pohvalo šefov, Čeprav se glavni junak predaja svoji poročevalski nalogi in ga odnosi z ljudmi na terenu precej zaznamujejo, je še vedno močno navezan na angleško podeželje, h kateremu stremi z vsakim dihom. Tudi ljubezensko razmerje s poročenim nemškim dekletom ga ne spravi v dobro voljo.
Roman Ekskluziva zaznamujejo ironični monologi in duhoviti dialogi, s katerimi pisatelj Evelyn Waugh prikaže vso čustveno paleto novinarskega poklica, ki v negotovih vojnih razmerah zavzame nove razsežnosti. Ob tem opozarja, kako spolzka in zmanipulirana je lahko resnica, ko gre za obračun velikih političnih sil in željo po vzdrževanju monopola na področju medijev. Waugh brez dlake na jeziku potrjuje, da je resnica konstrukt, ki nastane kot rezultat vloženih finančnih sredstev interesnih skupin, ki želijo predstaviti vojno z vidika geostrateškega imperializma, ne pa iz perspektive najsiromašnejših državljanov, ki v spopadih plačajo najvišjo ceno.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov