Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 38 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov