Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 36 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov