Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kozma Ahačič: Kozmologija

08.06.2020

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 51 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov