Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2020

Ko se lotiš ocenjevanja zbirke, ki jo podpisuje jezikoslovec, te utegne spreleteti določeno strahospoštovanje. Kako ubesediti misli o zapisih nekoga, ki jezik profesionalno preučuje in to počne s takšnim zagonom in strastjo kot Kozma Ahačič? Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe nam je znan tudi kot pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole. Bralci časopisa Delo redno spremljajo njegove kolumne, v katerih razmisleke o jeziku spretno povezuje s številnimi aktualnimi temami in izzivi ter jih vpenja v eklektičen preplet svojih zanimanj in znanj. Ta se razpenjajo vse od različnih zvrsti glasbe, književnosti, umetnosti parfumov, tehnologije, športa ali spremljanja volčjega petja. Že v prvi kolumni zbirke Kozmologija nas prepriča, da je jezik vpet v vse pore naših življenj. Ne le neposredno, kot način izražanja in sporazumevanja, temveč tudi kot sistem in metafora, na podlagi katerih lahko razmišljamo o družbi kot celoti.

To smo sicer verjetno vedeli že pred branjem besedil, ki so bila v letih 2018 in 2019 objavljena v časopisu Delo, zdaj pa jih združuje Kozmologija, a z Ahačičevimi anekdotami in primerjavami to tudi začutimo. »Na Rue de Granelle, kjer domuje ena prijetnejših prodajaln parfumov, skoraj vedno razmišljam o jeziku,« je prva poved zbirke, ki nas v trenutku prestavi v avtorjev eruditski način razmišljanja in pisanja. Dober parfum opazovalcu vedno pove zgodbo, pravi Ahačič, a za branje te zgodbe ni dovolj le naš občutek, temveč mora biti ta tudi vzgojen. Takoj postane očitna piščeva ljubezen do jezika, ki prežema vso zbirko: »Katera beseda izmed dveh z enakim pomenom je pravilna?« je zanj napačno vprašanje, saj sta pravilni obe, vprašanje pa bi se moralo glasiti, katera beseda v tem besedilu lepše diši.

To vključujočo ljubezen, ki jezik širi, Ahačič natančno ubeseduje in argumentira predvsem v dveh kolumnah. Opozarja, da jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in da se tudi skrb za jezik lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje. Tudi zaradi te ljubezni so Ahačičeve kolumne dobrodošel del časopisnih vrstic – o jeziku verjetno večina nejezikoslovcev ne razmišlja vsak dan, vsekakor pa ne na način, ki bi odkrival bližino med dilemami jezika in vprašanji družbe, politike in znanosti.

A premestitev zapisov v knjigo nekatere njihove odlike prelevi v pomanjkljivosti. Ob listanju časopisa dobrodošla in predpisana kratkost in jedrnatost zapisov nas v knjigi mestoma pusti nepotešene. Ta občutek se s količino prebranih strani stopnjuje, ne sicer toliko zaradi vsebine, temveč bolj zaradi ritma. Podobno kot pri slabo umerjenih stopnicah, na katerih ne znamo ujeti koraka, se tudi kolumne vrstijo skoraj pregosto. Bralca odrezani kratki ritem nekoliko utrudi tudi zato, ker se glavne misli in narativna struktura zapisov začnejo ponavljati. Predvsem prvo je seveda smiselno in razumljivo – kolumne se odzivajo na politično-družbeno realnost, ta pa nas žal sooča s ponavljajočimi se izzivi in težavami. Prav to je hkrati odlika kolumen v časopisnem kontekstu in nekaj takega bi verjetno lahko dejali za Ahačičevo naracijo. Berljivo in poljudno nas v svoje razmisleke večinoma vpelje s kakšno anekdoto, metaforo, zanimivostjo ali simpatično osebno zgodbo, v kateri kdaj pa kdaj nastopa njegov pes. Retorično izvrstna zasnova nas na straneh časopisa pritegne, ko pa se pred nami zvršča v hitrem ritmu, postane skoraj predvidljiva, včasih pa se bralcu kakšna taka metafora zazdi tudi nekoliko nenujna in predvsem komunikativna. Seveda gre pri tem za širše zadrege prenašanja časopisnih besedil v knjižno obliko, ki je v zadnjem času precej priljubljeno. Časopisni medij ima pač svoje značilnosti, omejitve in kontekst in zastavlja se vprašanje, ali in kako bi bilo besedila ob takih prenosih smiselno prilagoditi.

Kljub tem drobnim pomanjkljivostim, ki so predvsem posledica premestitve zapisov v drug medij, ostaja očitno in ključno predvsem eno: Kozma Ahačič ima jezik rad. V to ljubezen pritegne tudi bralca, ki se čuti vključen in spodbujen, naj se nikar ne boji lastnega jezika. In tako morda tudi omili dilemo z začetka tega besedila, kako pisati o jezikoslovcu, saj gre v resnici za pisca, ki je leta 2017 upravičeno postal Delova osebnost kot »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.