Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov