Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov