Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov