Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov