Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov