Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov