Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman

Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.

Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.