Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte

Prevedla Andreja Udovč; Ljubljana : Sanje, 2020

Sylvia Plath je najbolj znana po kultnem romanu Stekleni zvon in po pesniški zbirki Ariel, veliko manj pa je govora o njeni zgodnji poeziji. Prevajalka njenih tako imenovanih zgodnjih vrtnic poezije Andreja Udovč v spremni besedi k dvojezični zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta pojasnjuje, da je za nenavadno recepcijo pesničinega ustvarjanja zagotovo odgovoren tudi njen partner Ted Hughes, tudi sam velik pesnik, ki je po njenem samomoru postal nekakšen angel varuh njenega literarnega ustvarjanja. Zgodnje pesmi oziroma kar vse, kar je bilo napisano pred Arielom, naj bi bile po njegovem mnenju le nekakšna generalka pred predstavo, a že ob srečanju s prvo pesmijo pričujoče zbirke uvidimo njegovo zmoto. Gre za pesem Ljubezenska pesem norega dekleta, ki je dala slovenski izdaji tudi naslov. Sylvia Plath jo je imela za eno izmed svojih najljubših, Hughes pa je v razdelek zgodnje poezije v knjigi Zbrana poezija sploh ni uvrstil. Ta vilanela uteleša tisto magično brezčasnost poezije Sylvie Plath, ki več kot petdeset let po njeni smrti še vedno enako presune: »Zaprem oči in ves svet potemni.; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / (Prikazen v mislih si, se mi zazdi.)«

Res je, da je njena poezija skozi čas dozorevala, dokler ni nastal Ariel, a ravno v teh zgodnjih pesmih vidimo mnoge tematske in vsebinske poudarke, ki so pozneje dobili še veličastnejši zven, in prav tu lahko zaznamo njeno pravo esenco, ko je bila že presneto dobra pesnica, čeprav je bila za nekatere še pesnica v nastajanju. Pesmi namreč udarijo, nas ujamejo nepripravljene na vso surovo iskrenost in se neizogibno zasidrajo v nas. Takšna je poleg naslovne še pesem Sinjebradec, v katerem se njegova izbranka zaklinja, da bo vrnila ključ in pozabila na vse, kar je spoznala. Pa vilanela Objokovanje, v kateri pesnica piše o očetovi prezgodnji smrti. Pesmi se nasploh berejo kot svarila, tožbe, prošnje in obljube, avtorica je v svojem pesniškem izrazu je do svojih subjektov in do sebe neizprosna in trda, a ne kruta. Prav zaradi prefinjenega ravnotežja, ki ga ohranja med trpkostjo in nežnostjo, ni v njeni poeziji niti kančka patetike, niti ščepca razčustvovanosti, a za celo morje čustev in občutij. Nagovarjanje arhetipskih modelov ni pretenciozno, saj jih priklicuje skozi lastno izkušnjo, v tem pa je neka nenadomestljiva iskrenost.

Pesmi v zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta so prepesnjene vrhunsko, saj v slovenščini zaživijo po svoje, a kljub temu ne izgubijo izvirnega čara. To je navdušujoče, ker Sylvia Plath pogosto piše v rimah in v klasičnih pesniških oblikah; najbolj pri srcu so ji vilanele in soneti, najdemo pa tudi tercete, svitanico, epitaf. Njeni subjekti, ki so pogosto vezani na žalostne zgodbe, se v njih ne utopijo, ampak vselej izplavajo kot polnokrvni liki. Narava, ki jih obkroža in celo dopolnjuje ali določa, je upesnjena presenetljivo. Še tako klišejske podobe zahajajoče lune ali zaledenelega jezera stke v podobe sveta, ki je tako prosojen, da lahko uvidimo njegovo pravo bit. »Zimska krajina je obvisela v ravnovesju, / ko jo srep pogled gorgone je uklel v modrikast led; v živo sliko je zamrznilo drsalce,« zapiše v pesmi Predgovor k pomladi, v pesmi Ljubimca in školjkar ob resničnem morju pa: »Misel, ki je videla zelenkaste valove plime / prečesavati v spirale zavozlane kodre deklic morja, / zdaj plahuta s krili kakor netopirji in nje usedline / naselijo podstrešje, ki krije ga lobanje skorja.« Res je, da nad pesmimi visi teža sveta, a znajo tudi zafrfotati, se zavrteti, se obregniti in pomežikniti. Ta raznolikost pesniškega jezika je polna svežine, radostnega nemira, ki ne jenja. Zgodnje vrtnice Sylvie Plath s svojim trnjem prebodejo kopreno ustaljenih pričakovanj in dišijo enako sladko kot poznejše, če ne še bolj.