Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ana Bohte
Prevedla Andreja Udovč; Ljubljana : Sanje, 2020
Sylvia Plath je najbolj znana po kultnem romanu Stekleni zvon in po pesniški zbirki Ariel, veliko manj pa je govora o njeni zgodnji poeziji. Prevajalka njenih tako imenovanih zgodnjih vrtnic poezije Andreja Udovč v spremni besedi k dvojezični zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta pojasnjuje, da je za nenavadno recepcijo pesničinega ustvarjanja zagotovo odgovoren tudi njen partner Ted Hughes, tudi sam velik pesnik, ki je po njenem samomoru postal nekakšen angel varuh njenega literarnega ustvarjanja. Zgodnje pesmi oziroma kar vse, kar je bilo napisano pred Arielom, naj bi bile po njegovem mnenju le nekakšna generalka pred predstavo, a že ob srečanju s prvo pesmijo pričujoče zbirke uvidimo njegovo zmoto. Gre za pesem Ljubezenska pesem norega dekleta, ki je dala slovenski izdaji tudi naslov. Sylvia Plath jo je imela za eno izmed svojih najljubših, Hughes pa je v razdelek zgodnje poezije v knjigi Zbrana poezija sploh ni uvrstil. Ta vilanela uteleša tisto magično brezčasnost poezije Sylvie Plath, ki več kot petdeset let po njeni smrti še vedno enako presune: »Zaprem oči in ves svet potemni.; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / (Prikazen v mislih si, se mi zazdi.)«
Res je, da je njena poezija skozi čas dozorevala, dokler ni nastal Ariel, a ravno v teh zgodnjih pesmih vidimo mnoge tematske in vsebinske poudarke, ki so pozneje dobili še veličastnejši zven, in prav tu lahko zaznamo njeno pravo esenco, ko je bila že presneto dobra pesnica, čeprav je bila za nekatere še pesnica v nastajanju. Pesmi namreč udarijo, nas ujamejo nepripravljene na vso surovo iskrenost in se neizogibno zasidrajo v nas. Takšna je poleg naslovne še pesem Sinjebradec, v katerem se njegova izbranka zaklinja, da bo vrnila ključ in pozabila na vse, kar je spoznala. Pa vilanela Objokovanje, v kateri pesnica piše o očetovi prezgodnji smrti. Pesmi se nasploh berejo kot svarila, tožbe, prošnje in obljube, avtorica je v svojem pesniškem izrazu je do svojih subjektov in do sebe neizprosna in trda, a ne kruta. Prav zaradi prefinjenega ravnotežja, ki ga ohranja med trpkostjo in nežnostjo, ni v njeni poeziji niti kančka patetike, niti ščepca razčustvovanosti, a za celo morje čustev in občutij. Nagovarjanje arhetipskih modelov ni pretenciozno, saj jih priklicuje skozi lastno izkušnjo, v tem pa je neka nenadomestljiva iskrenost.
Pesmi v zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta so prepesnjene vrhunsko, saj v slovenščini zaživijo po svoje, a kljub temu ne izgubijo izvirnega čara. To je navdušujoče, ker Sylvia Plath pogosto piše v rimah in v klasičnih pesniških oblikah; najbolj pri srcu so ji vilanele in soneti, najdemo pa tudi tercete, svitanico, epitaf. Njeni subjekti, ki so pogosto vezani na žalostne zgodbe, se v njih ne utopijo, ampak vselej izplavajo kot polnokrvni liki. Narava, ki jih obkroža in celo dopolnjuje ali določa, je upesnjena presenetljivo. Še tako klišejske podobe zahajajoče lune ali zaledenelega jezera stke v podobe sveta, ki je tako prosojen, da lahko uvidimo njegovo pravo bit. »Zimska krajina je obvisela v ravnovesju, / ko jo srep pogled gorgone je uklel v modrikast led; v živo sliko je zamrznilo drsalce,« zapiše v pesmi Predgovor k pomladi, v pesmi Ljubimca in školjkar ob resničnem morju pa: »Misel, ki je videla zelenkaste valove plime / prečesavati v spirale zavozlane kodre deklic morja, / zdaj plahuta s krili kakor netopirji in nje usedline / naselijo podstrešje, ki krije ga lobanje skorja.« Res je, da nad pesmimi visi teža sveta, a znajo tudi zafrfotati, se zavrteti, se obregniti in pomežikniti. Ta raznolikost pesniškega jezika je polna svežine, radostnega nemira, ki ne jenja. Zgodnje vrtnice Sylvie Plath s svojim trnjem prebodejo kopreno ustaljenih pričakovanj in dišijo enako sladko kot poznejše, če ne še bolj.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ana Bohte
Prevedla Andreja Udovč; Ljubljana : Sanje, 2020
Sylvia Plath je najbolj znana po kultnem romanu Stekleni zvon in po pesniški zbirki Ariel, veliko manj pa je govora o njeni zgodnji poeziji. Prevajalka njenih tako imenovanih zgodnjih vrtnic poezije Andreja Udovč v spremni besedi k dvojezični zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta pojasnjuje, da je za nenavadno recepcijo pesničinega ustvarjanja zagotovo odgovoren tudi njen partner Ted Hughes, tudi sam velik pesnik, ki je po njenem samomoru postal nekakšen angel varuh njenega literarnega ustvarjanja. Zgodnje pesmi oziroma kar vse, kar je bilo napisano pred Arielom, naj bi bile po njegovem mnenju le nekakšna generalka pred predstavo, a že ob srečanju s prvo pesmijo pričujoče zbirke uvidimo njegovo zmoto. Gre za pesem Ljubezenska pesem norega dekleta, ki je dala slovenski izdaji tudi naslov. Sylvia Plath jo je imela za eno izmed svojih najljubših, Hughes pa je v razdelek zgodnje poezije v knjigi Zbrana poezija sploh ni uvrstil. Ta vilanela uteleša tisto magično brezčasnost poezije Sylvie Plath, ki več kot petdeset let po njeni smrti še vedno enako presune: »Zaprem oči in ves svet potemni.; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / (Prikazen v mislih si, se mi zazdi.)«
Res je, da je njena poezija skozi čas dozorevala, dokler ni nastal Ariel, a ravno v teh zgodnjih pesmih vidimo mnoge tematske in vsebinske poudarke, ki so pozneje dobili še veličastnejši zven, in prav tu lahko zaznamo njeno pravo esenco, ko je bila že presneto dobra pesnica, čeprav je bila za nekatere še pesnica v nastajanju. Pesmi namreč udarijo, nas ujamejo nepripravljene na vso surovo iskrenost in se neizogibno zasidrajo v nas. Takšna je poleg naslovne še pesem Sinjebradec, v katerem se njegova izbranka zaklinja, da bo vrnila ključ in pozabila na vse, kar je spoznala. Pa vilanela Objokovanje, v kateri pesnica piše o očetovi prezgodnji smrti. Pesmi se nasploh berejo kot svarila, tožbe, prošnje in obljube, avtorica je v svojem pesniškem izrazu je do svojih subjektov in do sebe neizprosna in trda, a ne kruta. Prav zaradi prefinjenega ravnotežja, ki ga ohranja med trpkostjo in nežnostjo, ni v njeni poeziji niti kančka patetike, niti ščepca razčustvovanosti, a za celo morje čustev in občutij. Nagovarjanje arhetipskih modelov ni pretenciozno, saj jih priklicuje skozi lastno izkušnjo, v tem pa je neka nenadomestljiva iskrenost.
Pesmi v zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta so prepesnjene vrhunsko, saj v slovenščini zaživijo po svoje, a kljub temu ne izgubijo izvirnega čara. To je navdušujoče, ker Sylvia Plath pogosto piše v rimah in v klasičnih pesniških oblikah; najbolj pri srcu so ji vilanele in soneti, najdemo pa tudi tercete, svitanico, epitaf. Njeni subjekti, ki so pogosto vezani na žalostne zgodbe, se v njih ne utopijo, ampak vselej izplavajo kot polnokrvni liki. Narava, ki jih obkroža in celo dopolnjuje ali določa, je upesnjena presenetljivo. Še tako klišejske podobe zahajajoče lune ali zaledenelega jezera stke v podobe sveta, ki je tako prosojen, da lahko uvidimo njegovo pravo bit. »Zimska krajina je obvisela v ravnovesju, / ko jo srep pogled gorgone je uklel v modrikast led; v živo sliko je zamrznilo drsalce,« zapiše v pesmi Predgovor k pomladi, v pesmi Ljubimca in školjkar ob resničnem morju pa: »Misel, ki je videla zelenkaste valove plime / prečesavati v spirale zavozlane kodre deklic morja, / zdaj plahuta s krili kakor netopirji in nje usedline / naselijo podstrešje, ki krije ga lobanje skorja.« Res je, da nad pesmimi visi teža sveta, a znajo tudi zafrfotati, se zavrteti, se obregniti in pomežikniti. Ta raznolikost pesniškega jezika je polna svežine, radostnega nemira, ki ne jenja. Zgodnje vrtnice Sylvie Plath s svojim trnjem prebodejo kopreno ustaljenih pričakovanj in dišijo enako sladko kot poznejše, če ne še bolj.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov