Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Jure Franko.
Ljubljana, Škuc (Zbirka Lambda), 2019
Pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje res deluje kot fragmentirana, z natrgano skladnjo, kot na hrbtni strani zbirke piše Uroš Prah, toda hkrati vsebuje tudi eksaktnost. Recimo, da se ta v prvi vrsti dotika subjekta. Ne klasičnega lirskega subjekta, saj slutimo, da govorjenje nima več izvora, pač pa gre zgolj še za govorjenje, ki se poraja samo od sebe; največ kar si je mogoče predstavljati, je, da gre za subjekt na delu. Recimo, da gomazi, grebe, dolbe, zlaga, prelaga, sesa …, stalna dejavnost, skratka, zaradi katere življenje poteka kot tok. Subjekt življenja je torej subjekt na delu in to delo “za življenje” mobilizira več registrov delovanja. Na enem od njih je treba v past ujeti “teror prisotnosti”, kot je zapisano v eni od pesmi, včasih celo smrt, ki se jo potem skuša zamenjati za nekaj drugega. To “menjavo” pa lahko povzroči le absolutna razprtost. Ko je teren pripravljen, jama izkopana, se z jezikovno spretnostjo, predvsem pa z uvidi, vabi drugega vanjo.
Cilj ni, da se drugega vklene in njegovo telo ovije v mrežo, pač pa je cilj proces, fluidnost, zrcaljenje, nastajanje. V središču tega poplavljanja je telo, dejanskost snovi, na katero se nato navezujejo številne lastnosti. Pri tem je pomenljivo, da telesu ni dodeljen noben notranji smisel. In tudi sicer strogo gledano v drami življenja telo samo ne pomeni nič. Je le sveženj procesov. Ječanje, dretje, rast dlak nimajo nobenega prvobitnega pomena, zato je torej v vsaki telesnosti nekaj stvarnosti. In večna razpršenost, raztreščenost, v katero naletimo v zbirki roko razje, je natanko to: preprečevanje, da telo ne bi padlo v popolno stvarnost, da ne bi bilo banalizirano ali da ne bi postalo objekt. Temu se je mogoče izogniti le na en način: na dvoumen način obstoja, ko telo obstaja kot, citiram: “provizorično, odvzeto in / kakor da bi bilo / kaj bolj blagodejno od več nadstropij / nad veko med / odori”. Kar lahko telo naredi, je, da se pretvarja pred sabo in pred drugimi, pri čemer obstaja kot skupek organov.
Telo v pesniški zbirki Vesne Liponik ni središče singularnosti, pač se daje v izčrpavanje drugemu. Zmožnost ločiti se od lastnega telesa je torej prvi pogoj vsakršnega stapljanja, procesiranja. S to sukcesivnostjo lahko subjekt po potrebi menja identitete, morda lahko celo potvori svoj obstoj in, kar je bistveno, se znebi znakov podrejanja. Na ta način je mogoče zajeti “telesnost indijskega mesarja”, ugledati “podzemno katedralo” ali sočustvovati “z bikom, ki je pobegnil iz klavnice”. Tisti ki se v nekem trenutku lahko loči od delov telesa, lahko v naslednjem trenutku, ko je proces zaključen, telo spet dobi nazaj. To ne pomeni, da je katerikoli del telesa presežen, ampak da telo lahko obstaja tudi v takšni raztreščeni formi in da prvina telesa posledično ni v simbolni povzdignjenosti; bolj kot o telesu, je v tej zbirki morda smiselno govoriti o organih ali – kot bi temu rekel Achille Mbembe – reverzibilnosti fragmentov.
Namesto s simbolno protislovnostjo imamo v zbirki roko razje opraviti z instrumentalnostjo. Ta se kaže tudi z neobičajno metaforiko in mešanjem jezikovnih registrov. Rdeča nit zbirke je telo, ki je živo, kolikor se njegovi organi, torej ušesa, usta, roke, bradavice, izražajo. Prav to razgrinjanje telesnih delov, njihova voljnost in dosegljivost za drugega – ali bolje: za drugo, saj Vesna Liponik zelo eksplicitno govori o lezbičnem razmerju – so vzrok, da obstaja fantazmatska realnost. Prvi pogoj za kaj takšnega je večno premikanje; telo je ustvarjeno za goltanje, naprezanje, stopnjevanje – šele tedaj lahko govorimo o prebijajočem se subjektu. Njegov cilj ni jasen: gre za samovoljno izstopanje in vstopanje. Verjetno bi bilo mogoče govoriti o njegovih različnih fazah, kar lepo prihaja na plan v določenih razdelkih zbirke.
Posebnost zbirke roko razje pa niso le presenetljive metafore ali sposobnost preobražanja, pri čemer gre za preobrazbo v najboljšem pomenu besede, ampak tudi vprašanje identitete. V kontekstu, v katerem se obstoj navezuje na zelo malo stvari, je identiteto mogoče “uveljavljati” le kot nekaj bežnega. Izstopanje iz sebe glede na to, da nikoli ni jasno, ali se bo mogoče vrniti, pogojuje tudi dobršno mero tesnobnosti. Pesmi je torej mogoče brati kot postanke v posamezni obliki bivajočega ali pa v posamezni konstelaciji. Očitno se pesnica zaveda, da je treba to bivajoče ob pravem času zapustiti, se z njim poigrati, nato pa raztreščiti nežnost, jo pozabiti in jo nekoč, nekje spet privzeti. Zaradi vsega tega in kljub svoji prizemljenosti je pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje polna vrtincev, vrtoglavosti in verjetno tudi krožnosti, predvsem pa se skuša otresti vsakršnega lastništva. Ali kot pravi v čisto zadnji pesmi:
“gozd gori / si ta gozd imenoval / moj - / misliš da zato gori.”
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Jure Franko.
Ljubljana, Škuc (Zbirka Lambda), 2019
Pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje res deluje kot fragmentirana, z natrgano skladnjo, kot na hrbtni strani zbirke piše Uroš Prah, toda hkrati vsebuje tudi eksaktnost. Recimo, da se ta v prvi vrsti dotika subjekta. Ne klasičnega lirskega subjekta, saj slutimo, da govorjenje nima več izvora, pač pa gre zgolj še za govorjenje, ki se poraja samo od sebe; največ kar si je mogoče predstavljati, je, da gre za subjekt na delu. Recimo, da gomazi, grebe, dolbe, zlaga, prelaga, sesa …, stalna dejavnost, skratka, zaradi katere življenje poteka kot tok. Subjekt življenja je torej subjekt na delu in to delo “za življenje” mobilizira več registrov delovanja. Na enem od njih je treba v past ujeti “teror prisotnosti”, kot je zapisano v eni od pesmi, včasih celo smrt, ki se jo potem skuša zamenjati za nekaj drugega. To “menjavo” pa lahko povzroči le absolutna razprtost. Ko je teren pripravljen, jama izkopana, se z jezikovno spretnostjo, predvsem pa z uvidi, vabi drugega vanjo.
Cilj ni, da se drugega vklene in njegovo telo ovije v mrežo, pač pa je cilj proces, fluidnost, zrcaljenje, nastajanje. V središču tega poplavljanja je telo, dejanskost snovi, na katero se nato navezujejo številne lastnosti. Pri tem je pomenljivo, da telesu ni dodeljen noben notranji smisel. In tudi sicer strogo gledano v drami življenja telo samo ne pomeni nič. Je le sveženj procesov. Ječanje, dretje, rast dlak nimajo nobenega prvobitnega pomena, zato je torej v vsaki telesnosti nekaj stvarnosti. In večna razpršenost, raztreščenost, v katero naletimo v zbirki roko razje, je natanko to: preprečevanje, da telo ne bi padlo v popolno stvarnost, da ne bi bilo banalizirano ali da ne bi postalo objekt. Temu se je mogoče izogniti le na en način: na dvoumen način obstoja, ko telo obstaja kot, citiram: “provizorično, odvzeto in / kakor da bi bilo / kaj bolj blagodejno od več nadstropij / nad veko med / odori”. Kar lahko telo naredi, je, da se pretvarja pred sabo in pred drugimi, pri čemer obstaja kot skupek organov.
Telo v pesniški zbirki Vesne Liponik ni središče singularnosti, pač se daje v izčrpavanje drugemu. Zmožnost ločiti se od lastnega telesa je torej prvi pogoj vsakršnega stapljanja, procesiranja. S to sukcesivnostjo lahko subjekt po potrebi menja identitete, morda lahko celo potvori svoj obstoj in, kar je bistveno, se znebi znakov podrejanja. Na ta način je mogoče zajeti “telesnost indijskega mesarja”, ugledati “podzemno katedralo” ali sočustvovati “z bikom, ki je pobegnil iz klavnice”. Tisti ki se v nekem trenutku lahko loči od delov telesa, lahko v naslednjem trenutku, ko je proces zaključen, telo spet dobi nazaj. To ne pomeni, da je katerikoli del telesa presežen, ampak da telo lahko obstaja tudi v takšni raztreščeni formi in da prvina telesa posledično ni v simbolni povzdignjenosti; bolj kot o telesu, je v tej zbirki morda smiselno govoriti o organih ali – kot bi temu rekel Achille Mbembe – reverzibilnosti fragmentov.
Namesto s simbolno protislovnostjo imamo v zbirki roko razje opraviti z instrumentalnostjo. Ta se kaže tudi z neobičajno metaforiko in mešanjem jezikovnih registrov. Rdeča nit zbirke je telo, ki je živo, kolikor se njegovi organi, torej ušesa, usta, roke, bradavice, izražajo. Prav to razgrinjanje telesnih delov, njihova voljnost in dosegljivost za drugega – ali bolje: za drugo, saj Vesna Liponik zelo eksplicitno govori o lezbičnem razmerju – so vzrok, da obstaja fantazmatska realnost. Prvi pogoj za kaj takšnega je večno premikanje; telo je ustvarjeno za goltanje, naprezanje, stopnjevanje – šele tedaj lahko govorimo o prebijajočem se subjektu. Njegov cilj ni jasen: gre za samovoljno izstopanje in vstopanje. Verjetno bi bilo mogoče govoriti o njegovih različnih fazah, kar lepo prihaja na plan v določenih razdelkih zbirke.
Posebnost zbirke roko razje pa niso le presenetljive metafore ali sposobnost preobražanja, pri čemer gre za preobrazbo v najboljšem pomenu besede, ampak tudi vprašanje identitete. V kontekstu, v katerem se obstoj navezuje na zelo malo stvari, je identiteto mogoče “uveljavljati” le kot nekaj bežnega. Izstopanje iz sebe glede na to, da nikoli ni jasno, ali se bo mogoče vrniti, pogojuje tudi dobršno mero tesnobnosti. Pesmi je torej mogoče brati kot postanke v posamezni obliki bivajočega ali pa v posamezni konstelaciji. Očitno se pesnica zaveda, da je treba to bivajoče ob pravem času zapustiti, se z njim poigrati, nato pa raztreščiti nežnost, jo pozabiti in jo nekoč, nekje spet privzeti. Zaradi vsega tega in kljub svoji prizemljenosti je pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje polna vrtincev, vrtoglavosti in verjetno tudi krožnosti, predvsem pa se skuša otresti vsakršnega lastništva. Ali kot pravi v čisto zadnji pesmi:
“gozd gori / si ta gozd imenoval / moj - / misliš da zato gori.”
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov