Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

06.07.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020

Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.

Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.

Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.

Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo

Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

06.07.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020

Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.

Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.

Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.

Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo

Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


Stran 45 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov