Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov