Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.

Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020

Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.

A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.

Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:

»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«

Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:

»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«

Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.