Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov