Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov