Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov