Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov