Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov