Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.
Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.
Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.
Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.
Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.
Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.
Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.
Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.
Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.
Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.
Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.
Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.
Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov