Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov