Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov