Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celovečerni film Alice Winocour je poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.
Francoska astronavtka Sarah Loreau je vključena v Evropski vesoljski program v Kölnu in je v najožjem izboru za članico ekipe oziroma naslednje odprave na Mednarodno vesoljsko postajo. Naporne priprave jo odpeljejo v rusko Zvezdno mesto in kazahstanski kozmodrom Bajkonur, to pa jo loči od sedemletne hčerkice Stelle. Ta je sicer medtem v varstvu pri nekdanjem možu, astrofiziku, vendar postaja za Saro enako utrujajoč izziv kot vadba v breztežnosti tudi misel, da bo preživela leto dni v orbiti, stran od hčerke. Prav tako čustveno naporno pa je postopno ločevanje tudi za Stello ...
Film Proxima sicer nosi naslov po imenu vesoljske misije, v skladu z latinskim korenom besede pa govori predvsem o človeški bližini. Gre za tretji celovečerni film nadarjene francoske režiserke in scenaristke Alice Winocour, ki je vse sestavne dele izjemno spretno uravnotežila v ganljivo in prepričljivo celoto. Pri tem ji je v veliko pomoč Eva Green v eni svojih najboljših vlog, v kateri so bili na eni strani v ospredju njeni občutljivi igralski registri, na drugi strani pa ji je kot soigralec spretno postavljen nasproti Matt Dillon kot bahaški in rahlo šovinistični vodja odprave.
Pri filmih, ki se ukvarjajo s človeškim osvajanjem vesolja, se je tako ali drugače težko izogniti fascinaciji s tehnologijo, ki po zahtevnosti meji na čudež. Zdi se, da se cineastka tega dobro zaveda, tako da neizogibni očaranosti s človeško presežnostjo, ki jo vsak tak dosežek zahteva in hkrati prinaša, zoperstavlja dileme najosnovnejše človečnosti, kot je materinska oziroma starševska vez, ki pri odločitvah o odsotnosti doživlja pretrese.
Avtorski pristop je v temelju realistično nepretenciozen, vse deluje nekako samoumevno, tudi prehajanje med različnimi jeziki v mednarodni komunikaciji. Vendar se Alice Winocour še kako zaveda moči podobe in vizualnega jezika; to se najbolj pokaže prav v prizorih, v katerih, kot že omenjeno, postavlja nasproti notranji, človeški svet tuzemskih dilem in popolne koncentracije, ki jo zahteva priprava in odprava kozmonavtov. To so drobni, intimni trenutki, v katerih se vidi, da avtorica res razume obravnavano snov, in pri katerih postane razumljivo tudi, zakaj se je Andrej Tarkovski lotil svojega Solarisa: motivacija v ozadju je podobna oziroma enaka.
Seveda ne moremo prezreti še enega, morda celo ključnega sestavnega dela filma Proxima: stiske ob izbiranju med kariero in družino in različnosti položajev, v katere so pri tem postavljeni moški in ženske, ter subtilnih mehanizmov, ki so na delu pri vzdrževanju neenakopravnosti. Do danes je verjetno že prišlo tudi v širšo zavest, da so bile znanstvenice že ključni del ekipe, ki je poslala prvo človeško odpravo na luno, in vendar se splača vztrajati pri odjavni špici filma Proxima, da bi videli, koliko je bilo v resnici aktivnih astronavtk, ki so šle na misije takrat, ko so imele doma majhne otroke. Celovečerni film Alice Winocour je nekakšen sežetek njihovih zgodb in hkrati lep poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.
Celovečerni film Alice Winocour je poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.
Francoska astronavtka Sarah Loreau je vključena v Evropski vesoljski program v Kölnu in je v najožjem izboru za članico ekipe oziroma naslednje odprave na Mednarodno vesoljsko postajo. Naporne priprave jo odpeljejo v rusko Zvezdno mesto in kazahstanski kozmodrom Bajkonur, to pa jo loči od sedemletne hčerkice Stelle. Ta je sicer medtem v varstvu pri nekdanjem možu, astrofiziku, vendar postaja za Saro enako utrujajoč izziv kot vadba v breztežnosti tudi misel, da bo preživela leto dni v orbiti, stran od hčerke. Prav tako čustveno naporno pa je postopno ločevanje tudi za Stello ...
Film Proxima sicer nosi naslov po imenu vesoljske misije, v skladu z latinskim korenom besede pa govori predvsem o človeški bližini. Gre za tretji celovečerni film nadarjene francoske režiserke in scenaristke Alice Winocour, ki je vse sestavne dele izjemno spretno uravnotežila v ganljivo in prepričljivo celoto. Pri tem ji je v veliko pomoč Eva Green v eni svojih najboljših vlog, v kateri so bili na eni strani v ospredju njeni občutljivi igralski registri, na drugi strani pa ji je kot soigralec spretno postavljen nasproti Matt Dillon kot bahaški in rahlo šovinistični vodja odprave.
Pri filmih, ki se ukvarjajo s človeškim osvajanjem vesolja, se je tako ali drugače težko izogniti fascinaciji s tehnologijo, ki po zahtevnosti meji na čudež. Zdi se, da se cineastka tega dobro zaveda, tako da neizogibni očaranosti s človeško presežnostjo, ki jo vsak tak dosežek zahteva in hkrati prinaša, zoperstavlja dileme najosnovnejše človečnosti, kot je materinska oziroma starševska vez, ki pri odločitvah o odsotnosti doživlja pretrese.
Avtorski pristop je v temelju realistično nepretenciozen, vse deluje nekako samoumevno, tudi prehajanje med različnimi jeziki v mednarodni komunikaciji. Vendar se Alice Winocour še kako zaveda moči podobe in vizualnega jezika; to se najbolj pokaže prav v prizorih, v katerih, kot že omenjeno, postavlja nasproti notranji, človeški svet tuzemskih dilem in popolne koncentracije, ki jo zahteva priprava in odprava kozmonavtov. To so drobni, intimni trenutki, v katerih se vidi, da avtorica res razume obravnavano snov, in pri katerih postane razumljivo tudi, zakaj se je Andrej Tarkovski lotil svojega Solarisa: motivacija v ozadju je podobna oziroma enaka.
Seveda ne moremo prezreti še enega, morda celo ključnega sestavnega dela filma Proxima: stiske ob izbiranju med kariero in družino in različnosti položajev, v katere so pri tem postavljeni moški in ženske, ter subtilnih mehanizmov, ki so na delu pri vzdrževanju neenakopravnosti. Do danes je verjetno že prišlo tudi v širšo zavest, da so bile znanstvenice že ključni del ekipe, ki je poslala prvo človeško odpravo na luno, in vendar se splača vztrajati pri odjavni špici filma Proxima, da bi videli, koliko je bilo v resnici aktivnih astronavtk, ki so šle na misije takrat, ko so imele doma majhne otroke. Celovečerni film Alice Winocour je nekakšen sežetek njihovih zgodb in hkrati lep poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov