Celovečerni film Alice Winocour je poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.

Francoska astronavtka Sarah Loreau je vključena v Evropski vesoljski program v Kölnu in je v najožjem izboru za članico ekipe oziroma naslednje odprave na Mednarodno vesoljsko postajo. Naporne priprave jo odpeljejo v rusko Zvezdno mesto in kazahstanski kozmodrom Bajkonur, to pa jo loči od sedemletne hčerkice Stelle. Ta je sicer medtem v varstvu pri nekdanjem možu, astrofiziku, vendar postaja za Saro enako utrujajoč izziv kot vadba v breztežnosti tudi misel, da bo preživela leto dni v orbiti, stran od hčerke. Prav tako čustveno naporno pa je postopno ločevanje tudi za Stello ...

Film Proxima sicer nosi naslov po imenu vesoljske misije, v skladu z latinskim korenom besede pa govori predvsem o človeški bližini. Gre za tretji celovečerni film nadarjene francoske režiserke in scenaristke Alice Winocour, ki je vse sestavne dele izjemno spretno uravnotežila v ganljivo in prepričljivo celoto. Pri tem ji je v veliko pomoč Eva Green v eni svojih najboljših vlog, v kateri so bili na eni strani v ospredju njeni občutljivi igralski registri, na drugi strani pa ji je kot soigralec spretno postavljen nasproti Matt Dillon kot bahaški in rahlo šovinistični vodja odprave.

Pri filmih, ki se ukvarjajo s človeškim osvajanjem vesolja, se je tako ali drugače težko izogniti fascinaciji s tehnologijo, ki po zahtevnosti meji na čudež. Zdi se, da se cineastka tega dobro zaveda, tako da neizogibni očaranosti s človeško presežnostjo, ki jo vsak tak dosežek zahteva in hkrati prinaša, zoperstavlja dileme najosnovnejše človečnosti, kot je materinska oziroma starševska vez, ki pri odločitvah o odsotnosti doživlja pretrese.

Avtorski pristop je v temelju realistično nepretenciozen, vse deluje nekako samoumevno, tudi prehajanje med različnimi jeziki v mednarodni komunikaciji. Vendar se Alice Winocour še kako zaveda moči podobe in vizualnega jezika; to se najbolj pokaže prav v prizorih, v katerih, kot že omenjeno, postavlja nasproti notranji, človeški svet tuzemskih dilem in popolne koncentracije, ki jo zahteva priprava in odprava kozmonavtov. To so drobni, intimni trenutki, v katerih se vidi, da avtorica res razume obravnavano snov, in pri katerih postane razumljivo tudi, zakaj se je Andrej Tarkovski lotil svojega Solarisa: motivacija v ozadju je podobna oziroma enaka.

Seveda ne moremo prezreti še enega, morda celo ključnega sestavnega dela filma Proxima: stiske ob izbiranju med kariero in družino in različnosti položajev, v katere so pri tem postavljeni moški in ženske, ter subtilnih mehanizmov, ki so na delu pri vzdrževanju neenakopravnosti. Do danes je verjetno že prišlo tudi v širšo zavest, da so bile znanstvenice že ključni del ekipe, ki je poslala prvo človeško odpravo na luno, in vendar se splača vztrajati pri odjavni špici filma Proxima, da bi videli, koliko je bilo v resnici aktivnih astronavtk, ki so šle na misije takrat, ko so imele doma majhne otroke. Celovečerni film Alice Winocour je nekakšen sežetek njihovih zgodb in hkrati lep poklon vsem astronavtkam, ki so tako in drugače premikale meje.