Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov