Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov