Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.