Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


02.07.2018

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


02.07.2018

Zahar Prilepin: Samostan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


12.05.2018

Plesni teater Ljubljana - Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu...

Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-


10.05.2018

SNG Nova Gorica - Dušan Jovanović: Ekshibicionist

SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/


Stran 99 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov