Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov