Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov