Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020

Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.

V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:

»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«

Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.

Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.

Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).

To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.