Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov