Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov