Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov