Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Neveljaven email naslov