Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.