Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : eBesede, 2019

Tadej Meserko, slovenski publicist in pisatelj, po izobrazbi sociolog in filozof, v knjigi Najprej kultura, potem pa zdravje namenja največ pozornosti kulturi in umetnosti. Nekateri eseji so napisani v filozofskem, drugi v sociološkem jeziku, bralno vznemirljivi pa so tisti, v katerih je oseben, iskren in kritičen, seveda pa je njegovo pisanje zanimivo tudi tedaj, kadar navaja definicije, teze, odprta vprašanja in izvirne rešitve. Razmišljanje popestri s slikovitimi primeri in z njimi utemeljuje svoja stališča. Že naslovni, v katerem namiguje na sproščanje prebavnih težav, je duhovit in pikanten, seveda pa je treba vse skupaj obrniti in kulturo postaviti na prvo mesto.

Meserko kritizira mačehovski odnos do kulture. Zastavi si vprašanje, ali kultura danes res nima pomena ter je potemtakem odvečna in neuporabna. Takemu omalovažujočemu vrednotenju ugovarja in pravi, da je kultura podstat delovanja družbe, na določeni ravni celo sinonim za družbo. V skupnosti opravlja funkcije, ki jih ne morejo prevzemati druga področja. Kultura je, kot pravi, širši pojem kot umetnost, tako rekoč skupek vrednot, pravil in dogovorov, ki vsaj okvirno povezujejo skupnost posameznikov in posameznic. Pri tem gre za estetske, etične in spoznavne komponente, medtem ko je umetnost mogoče izenačiti z neke vrste mehanizmom za testiranje družbenih vrednot. Kultura je baza in celota medčloveških odnosov, osnova, ki uravnava in vedno znova osmišlja družbeno delovanje. V osnovi je to način, kako stvari razumsko spraviti v red in najti racionalno odločitev, ki naj kaos pregnete v logos. V širšem pomenu skozi kulturne institucije izrisuje in prenaša družbene paradigme, v ožjem pomenu pa se kot umetnost vprašuje o aktualnosti in tudi o sami sebi. Kultura zajema delovanje družbe kot celote, medtem ko je umetnost tesno prepletena s humanistiko.

Meserko je kritičen do odločitev Nacionalnega programa za kulturo, ki se preveč usmerja v operativni element institucij, namesto da bi pozornost namenil predvsem umetnosti kot kulturni instanci, ki premišljuje o celotni družbi in jo tudi usmerja. Predlaga, naj kultura razbije ogledalo, v katerem se samozadostno opazuje, in prisluhne, kaj ji govori in sporoča preostanek sveta. Spremeniti se morajo načini njenega delovanja. Tudi kultura naj bi se prilagajala komunikacijski ravni sodobne družbe.

Avtor dvomi o veljavi promocije in samopromocije, saj se po njegovem mnenju lahko zgodi, da osebnosti pri tem postanejo pomembnejše od vsebine. Umetnikom očita, da pogosto vztrajajo pri romantični viziji umetnosti, malo ali skoraj nič pa se ne ukvarjajo z umeščanjem umetnosti v širšo družbeno realnost. Kljub ukoreninjenosti v svoj ideal bi se umetnost morala soočiti z družbeno stvarnostjo. Omenja tudi utilitaristični vidik umetnosti – družbi naj bi tudi koristila. Ideali ostajajo, pravi, realnost pa je tukaj in zdaj.

V eseju iz leta 2014 je Tadej Meserko podvomil o protestu državljanov na demonstracijah, saj pravi, da ima protest smisel zgolj v odsotnosti demokratičnih postopkov. Morda bi jih letos videl drugače in utemeljene. Presega marksistično pojmovanje razrednega boja in meni, da je danes proizvajalec tudi potrošnik. Ne predvideva revolucioniranja družbenih razmerij, temveč kulturo in njen položaj umešča v neoliberalistični kapitalistični svet. Neoliberalizem, tako trdi, ni dereguliran, zato predlaga, da mora kultura sprejeti neoliberalno prakso.

»Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki ob doslednem upoštevanju prakse lahko dvigne kulturno raven, a pod pogojem, da kultura sprejme svojo vlogo znotraj tega sistema. … Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere  se preko kulture lahko skorajda po strukturni logiki dogodijo spremembe, ki bodo vodile v bolj kulturen svet.«

Meserkova očarljiva duhovitost pa se kaže v esejih, v katerih pojasnjuje razloge za veliko priljubljenost nogometa v svetu, in opisuje tudi osebna doživetja. Ne more skriti, da je filozof (zakaj bi to pravzaprav tudi storil?), in filozofska vprašanja odkriva celo v otroškem peskovniku, v katerem hočeta imeti njegov sinček in prišlek isto igračo. Sebe ima v tem sporu za aristotelika, očeta drugega dečka pa za platonika. Pod Aristotelovim vplivom verjame, da je vzgoja serija korektur človekovih naravnih nagnjenj. Malčkov oče, ki predlaga, da bi se otroka sama sporazumela, čeprav še niti govoriti ne znata dobro, pa baje kot domnevni platonik verjame v vrojene ideje, ki se jih je treba le spomniti in zaplet bo takoj razrešen.

Primerov iz vsakdana je še veliko: Kolesarji mu gredo na živce, vendar prizna, da tudi sam spada mednje in med pritiskanjem na pedale občuti neizmerno svobodo. Ni mu čisto jasno, koga bi moral vikati, obregne pa se tudi ob kupce, ki se pri blagajni sproščeno obirajo in drugim, ki stojijo v vrsti za njimi, kradejo dragoceni čas.

Eseji Tadeja Meserka Najprej kultura, potem pa zdravje bodo marsikoga spodbudili k lastnemu premisleku o kulturi in umetnosti, hkrati pa bodo delovali kot sporočilno barvito pisanje, ki ga je treba prebrati na dušek.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov