Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov