Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov