Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Julan Barnes: Lege življenja

05.10.2020

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.

Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020

Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.

Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.

V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.

V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:

“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”

Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Julan Barnes: Lege življenja

05.10.2020

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.

Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020

Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.

Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.

V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.

V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:

“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”

Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.


27.01.2020

Lukas Bärfuss: Hagard

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Eva Longyka Marušič.


27.01.2020

Peter Rezman: Mesto na vodi

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


27.01.2020

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: PLAŠČ

Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.


26.01.2020

2020

Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.


24.01.2020

Čas deklištva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Gospodje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Dr. Dolittle

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.01.2020

Simon Stephens: Maria

Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan


22.01.2020

Srebrni abonma: Kvartet Tetzlaff

Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.


11.01.2020

Jure Novak: Karaoke

»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani


21.01.2020

Mozartine /1/

V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.


20.01.2020

Gregory Bateson: Ekologija idej

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Lucija Stupica: Točke izginjanja

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.01.2020

Moj najboljši profil

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Dva papeža in Novi papež

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Obtožujem

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.01.2020

Andraž Polič: Ob robu ceste

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Neža Zajc: Igla v mrku

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 76 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov