Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020
Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.
Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.
V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.
V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:
“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”
Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020
Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.
Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.
V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.
V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:
“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”
Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov