Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

05.10.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.

Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020

Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega  narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.

Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.

To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.

Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.

V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare  Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.

Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.

V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo,  predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«

Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.

Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.

Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.

V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

05.10.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.

Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020

Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega  narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.

Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.

To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.

Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.

V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare  Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.

Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.

V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo,  predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«

Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.

Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.

Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.

V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


Stran 35 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov