Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov