Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


Stran 47 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov