Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


14.07.2021

Edward Clug: Peer Gynt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.07.2021

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek

Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek


12.07.2021

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


09.07.2021

Šarlatan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Goroslav Vukšić Gogo - Norci pomorci

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko


05.07.2021

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek


05.07.2021

Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


Stran 52 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov