Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov